Zgodovina nekdanje vasi Gradec

ZGODOVINA NEKDANJE VASI GRADEC

Vas Gradec se prvič omenja leta 1333  v eni od posestnih listin samostana Stična. 24. aprila tega leta je Ättel, sin pokojnega Khunleina »von Schönberg«, prodal svojemu bratu Vlfingu  iz Šentvida in njegovi ženi dve kmetiji v Gradcu, kjer sta bivala ribiča Matej in Peter, in sicer za 14 mark oglejskih pfenigov. Listina z navedenimi podatki je prišla v Stično, ko je Vlfing iz Šentvida (zapisano kot Wolfing von Geyansperg) 24. junija 1338 prodal kupljeni ribičiji, na katerih sta Matej in Peter živela s svojimi otroki in ribarila po Savi,  samostanu Stična. Poleg omenjenih ribičij je takrat samostanu prodal  še tri graške kmetije in eno na Logu pri Litiji.

Do leta 1809  je Gradec spadal pod župnijo Vače (cerkev na Vačah je prvič omenjena leta 1275), tega leta pa je bil njegov vzhodni del vključen v novoustanovljeno župnijo Sava. Leta 1936 je bila celotna vas dodeljena župniji Litija, ki je bila do tedaj podružnica župnije Šmartno pri Litiji.

Gradec je posredno omenjen tudi v Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske. V kraju je namreč  v 17. stoletju na mestu današnje predilniške Vile stal gradič Ribče, ribiška pristava  gospostva Knežija. V gradiču naj bi po poroki nekaj časa živel tudi Valvasor, saj je bila tedaj lastnica stavbe mati njegove žene Ana Marija Graffenweger. Tu se je 31. januarja 1871 grofu Alexandru v. Auerspergu, prvemu litijskemu okrajnemu glavarju, in grofici Sofiji v. Chorinsky rodil sin Maria Hubert Anton Alexander Rudolf Franc Ksaver Gustav Josef Michael. Krstili so ga 2. februarja 1871 v župnijski cerkvi sv. Nikolaja na Savi. Iz pripisa v rojstni knjigi  je razvidno, da je deček umrl že leta 1873. Auerspergi so bili lastniki gradiča od druge polovice 18. stoletja dalje. Konec 19. stoletja  je bil stavba porušena, na njenem mestu pa so lastniki predilnice pozidali Vilo.

Do prihoda železnice v vas Gradec (1849) in izgradnje lesenega mostu čez Savo (1855) je bil kraj majhno naselje z le nekaj domačijami. Iz starejših matičnih knjig je moč razbrati, da so bili nekdaj v vasi najpogostejši priimki Marn, Bregar, Bokal, Pirc, Obreza, Ocepek, Premk, Vrtačnik, Pregel in Kunc.

 

Železnica in most sta v Gradec pripeljala industrijo: leta 1881 je začela z delom topilnica, pet let kasneje pa še predilnica. Tako se danes levi breg Save lahko pohvali z dediščino industrijske arhitekture in vzorno vzdrževanim naseljem delavskih blokov iz leta 1926, ki so ga pričeli graditi tri leta prej. Včasih pa so na fotografijah poleg Vile značilno podobo Gradca izrisovale tudi t. i. Štala,  predilniška delavska hiša s konca 19. stoletja, in večji stanovanjski hiši na Graški Dobravi, zgrajeni leta 1919, in sicer ravno tako za potrebe predilniških delavcev.

Gradec je doletela čast, da sta se v njem ustavila tudi dva največja slovenska literata. France Prešeren, tako ve povedati  pisatelj in pesnik Jože Sevljak,  je menda kot mladenič počival na klopci pod hruško na vogalu domačije Pr’ Čebel (Gradec 13), ko je njegov stric Franc Ksaver Prešeren, duhovnik na Savi, pri katerem je bil na počitnicah, obiskal umirajočega. Ivan Cankar pa je imel kot kandidat na listi socialnih demokratov na Pošti pri železniški postaji leta 1907 svoj predvolilni shod.

Vas Gradec je leta 1952 ob razglasitvi Litije za mesto prenehala obstajati kot samostojno naselje, saj so jo priključili Litiji. Z imenom nanjo danes spominjata Graška cesta in OŠ Gradec.

Novejša zgodovina Gradca pa bi lahko potekala tudi drugače. Leta 1958 so bili namreč izdelani načrti in elaborat za izgradnjo tržnice v bližini današnjega nadvoza. Zamisel o novem centru Litije z  gospodarskimi, kulturnimi in upravnimi funkcijami v hitro razvijajočem se delavskem predelu mesta  zaradi neznanih razlogov ni bila realizirana.

 

 

Dokument iz projektne dokumentacije za izgradnjo tržnice v Gradcu, 1958 (Zgodovinski arhiv Ljubljana)

 

VIRI IN LITERATURA

NŠAL = Nadškofijski arhiv Ljubljana:

ŽA Sava, Matične knjige.

ŽA Vače, Matične knjige.

ZAL = Zgodovinski arhiv Ljubljana:

ZAL: SI­_ZAL_LIT/0009, Občinski ljudski odbor Litija, TE 101, PE 134.

Ustno pričevanje Jožeta Sevljaka.

Martin BRILEJ, 1995: Spomin na Litijo: Litija in okoliški kraji na starih razglednicah: ob 850-letnici prve omembe Litije v pisnih virih. Litija: Villa Litta klub – fundacija.

Ivan CANKAR, 1974: Zbrano delo 29. Pisma IV. Ur. Jože Munda. Ljubljana: DZS.

Ida DOLŠEK, 2011: Špinerbal, litijski ples predilcev: družabno življenje predilniških delavcev v času med obema vojnama. Šmartno pri Litiji: Biroservis.

France Prešeren:  življenjepis. Založba Pasadena. Na spletu.

Igor GARDELIN, 2011: Okrajno glavarstvo Litija v obdobju ustavovernih glavarjev v luči časopisnih virov med letoma 1868 in 1881. Kronika 59/3. 579–603.

Boris GOLEC, 2011: Litija – trg ob reki od srednjeveških začetkov do zatona savske plovbe sredi 19. stoletja. Kronika 59/3. 453–488.

Jože M. GREBENC, 1973: Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135. Stična:   Samostan Stična.

Helena HAUPTMAN, 2001: Od Verneka do Oble Gorice: gradovi in graščine v občini Litija. Litija: Villa Litta.

Janez HÖFLER, 2015: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik.

Ivan JAKIČ, 1999: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana DZS.

France KRESAL, 1976: Predilnica v Litiji: 1886–1976. Litija: Predilnica Litija.

Miha KOSI in drugi, 2016: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Na  spletu.

Maps Of Europe. Arcanum. Na spletu.

Janez Vajkard VALVASOR, 2009–2013: Slava vojvodine Kranjske. Prev. Doris Debenjak [et al.]. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska.

 

Avtorica članka: Stanka Sirk